Moja starša sta imela obletnico poroke, 30. let, in sem si rekla, pa zakaj jima za takšno okroglo obletnico ne bi podarila nekaj posebnega. Ta posebna stvarca je bila oddih, počitnice bi lahko temu rekli, za 4 dni, sta odšla v Ajdovščina prenočišče. Rada imata bolj domače kraje, nimata rada nekega mestnega vrveža, hitrega načina življenja, hrupa, rada sta na domačih tleh bi temu rekla in sem brskala po spletu ter našla tole z Ajdovščino. Rekla sem si, zakaj pa ne?!
Zakaj jima ne bi podarila nekaj, kjer se bosta spočila, ne bosta rabila gledati na hišo, na živali (doma imata namreč par živalc, kužke, muce, kozice, ovčke, kokoške) in to je delo, in sem si rekla naj gresta nekam in da popolnoma odmakneta svoje misli, naj samo pozabita na čisto vse okoli njiju, samo uživata naj, mi bomo že poskrbeli za njuno domačijo.
Niti ne vem kdaj sta nazadnje bila sama, samo en z drugim brez nekih skrbi, nepotrebnih misli. Vedno se je nekaj dogajalo, vedno so neke vsakdanje obveznosti in če je že takšna obletnica poroke, sedaj pa res mislim, da je čas, da sta en z drugim. Darila sta bila seveda zelo vesela, onadva sta tako nezahtevna človeka, čisto vsaka mičkena malenkost ju osreči.
Se vidi, da včasih niso imeli marsikaj, ko so oni bili mladi, velikokrat so se mogli odrečt marsičemu, ker niti ni bilo toliko denarja, življenje prej je bilo dokaj težko in se vidi, da sta res minimalistična človeka, ki že samo, da jima podariš en pristen nasmeh ga bosta znaka ceniti in bosta srečna do neba. In to najbolj cenim pri njiju, to iskrenost in dobrosrčnost in zato si tudi zaslužita biti lepo obdarjena.
