Danes je popularno osebnostno rasti. Včasih pa to pelje v pretiravanje, ki vas ne pripelje nikamor, razen v še večje težave, krize, depresije. V zelo ranljiv milni mehurček cele vrste dnevnih ritualov, pravil, postopkov in ravnanj, ki mu rečete »moje življenje«.
Osebnostna rast ali odvisnost
Namesto, da bi osebnostno rastli, ste osebnostno čedalje bolj osamljeni, nesrečni in neproduktivni. Za vami je vrsta tečajev, delavnic, prebranih knjig, terapij in pol terapij, različnih psiho in fizioloških čiščenj in za 3000 eur »zdravih« prehranskih dodatkov zalog na kuhinjskih policah v predalih. Od osebnostne rasti je ostala zgolj vaša odvisnost od osebnostne rasti.
Mogoče bi bilo bolje in več duhovnega učinka in predvsem ceneje, če bi začeli vrtnariti in si zvečer umazani od matere zemlje (menda so v zemlji bakterije, ki sproščajo hormone sreče), prežgani od očeta sonca in pobožani od sestre lune – popili pivo. Alkoholno, da ne bo pomote.
Imeti pogum zrasti
Kot je nekoč dejal modrec. Lahko greste za deset let živeti v votlino na Himalajo. Ko se boste vrnili, se boste v prvi sekundi sesuli in boste še v slabšem stanju v kakršnem ste bili preden ste pogumno ali obupano odkorakali tja. Bistvo osebnostne, pa tudi vsake druge rasti je, da uspevaš in rasteš ravno v okolju in v situacijah v katerih si. S tem kar si. Tu in zdaj.
Zato pa seveda je potreben pogum. Prvič: začeti osebnostno rasti in drugič: osebnostno zrasti. Za to drugo je seveda potrebno več poguma. Slabe navade in škodljivi osebnostni vzorci, ki smo jih prevzeli po naši ali ne naši krivdi so železna srajca, ki tiščijo dol. Vsako rast in vsakega človeka.
To je spoznal tudi podjetnik Boštjan Trilar, ki ima 25 let mednarodnih izkušenj s področja top managementa. V letu 2011 je pridobil licenco voditelja treningov pri Gustav Käser Training International in nato štiri leta vodil treninge s področja vodenja in upravljanja, prodaje, javnega nastopanja in komunikacije za uspešna domača in mednarodna podjetja.
