Glej no glej katere imajo tukaj urce, to sem se jaz vprašala, ko sem šla po mestu in sem videla v izložbi ure. Nisem ravno najbolj tip za ure, nekako me motijo na zapestju, ampak v izložbo sem videla, da jih imajo in ok sem si jih malo ogledovala, ena pa mi je posebej padla v oči. Bila je takšne rosegold barve, ni bil ne debel ne tanek pašček pa še cena mi je bila všeč. In ker nisem nekaj na ure sem si sprva rekla, ne, ne bom si je kupila, ker je tako ne bom nosila pa sem šla dalje.

Moja pot je šla dalje po trgovinah, vmes sem se dobila še s prijatelji na kavi in tako naprej. Ura mi je nonstop hodila po glavi in uganete kaj se je na koncu zgodilo? Šla sem si jo kupiti! Rekla sem si, ker če mi gre ena stvar tako dolgo po glavi si jo preprosto morem kupiti pa naj stane kar hoče. In ura, glede na to da je ura, ki zame nimajo velikega pomena, da mi je tako letela po glavi je en razlog več, da sem si jo morala nabaviti. Ko sem si jo dala na roko mi je bila kot ulita ter ko sem jo cel dan nosila me sploh ni motila.

Imela je res tak super pašček nekaj vmes med debelim in tankim ter takšna plastika ali kaj je to, ko je res enkratna, tako zelo nemoteča, meni je bila in mi je še danes super urca in mi ni žal, da sem si jo tisti dan kupila. Res je, da mogoče včasih, ker je rosegold ne paše k vsakemu outfitu, ampak v večini jo imam skoraj vsak dan. Torej, kaj je nauk te moje zgodbe? Če vam nekaj cel dan in noč hodi po glavi si to kupite! Ker vam na koncu ne bo žal. Meni nikoli ni.